Minilo je leto od najbolj žalostnega dneva v mojem življenju!

Zapisano pod: miks — pilotgirl ob 00:31, 22.06.2007

Bil je lep januarski popoldan,ko sem nestrpno čakala če bo moja hudička prišla ali ne. Moj dragi me je vedno bolj bodril oziroma skoraj podil da greva do lekarne po test nosečnosti. Eh pa dajva..sem si mislila,saj tako ni nič. In sva odšla.Po 15 minutah sva že bila doma in sedela na kavču. Seveda sem dobila ukaz da naj grem naredit test,a ga sprva nisem hotela,nato sem pa le pristala na to.Odločila sem se da grem sama v kopalnico.Vsedem se na školjko,se polulam in čakam……ne mineta niti dve sekundi ko se razločno narišeta dve II. Bila sem v devetih nebesih. Vsedla sem se na školjko in jokala…….jokala od sreče in veselja. Kar nisem mogla verjeti. Iz valov veselja me zbudi dragi ki že nestrpno trka na vrata kopalnice. Vsa vesela mu pokažem test……najprej sploh ni mogel dojeti…. že naslednjo minuto sva se sredi hodnika objemala in jokala od sreče-najine sreče.

Najprej sva zvečer povedala njegovi mami,ki je že slutila na nosečnost,saj nisem hotel nič jesti. Bila je vesela. Naslednji dan je sledilo sporočilo moji mami,ki je bila totalno v šoku. Upam da je bila vesela,čeprav iz njenega glasu tega nisem  razbrala.

Ta dan sem se tudi naročila pri svoji ginekologinji na prvi pregled.

Minevali so dnevi,tedni.Midva pa v devetih nebesih.ko sem prišla v trgovino kjer prodajajo tudi otroške stvari si nisem mogla kaj,da ne bi kaj kupila za svojega otročička. Dobil/a je stekleničke,slinčke,zbrali smo voziček,…..

Prišel je dolgo pričakovani dan 28.2.2006…dan ki ga ne bom nikoli pozabila! Bil naj bi najlepši dan v mojem življenju,a se je spremenil v tragedijo.

Zjutraj sem bila naročena pri gin. na pregled. Sprejme me v ordinacijo in že sledi rutinski pregled pri katerem je zaznala nosečnost. Nato je sledil ultrazvočni pregled,na katerem bi mogla videti svoje dete in njegov/njen srček kako veselo bije. A tega na žalost nisem videla.

Nosečnost je bila potrjena,ploda ni bilo nikjer. V glavi mi je zvenela ena sama misle….ploda ni.

Mojega otročka ni več. Ostala je samo prazna gestacijska vrečka. ZAKAJ JAST? Bog ZAKAJ!?

Napisala mi je napotnico za sprejem v bolnišnico kjer mi bojo opravili abrazijo. Še vedno nisem dojela kaj mi govori. Abrazija…ni ploda…….bolnišnica…..želim si umreti!

Pot do doma je bila najdalša pot v mojem življenju. Kako povedati dragemu,da najinega otročka ni več? Kako naj mu ukradem njegovo veselje,kako je vsako noč poljubil moj trebuh za lahko noč.Kako naj to naredim? Želela sem da me v tistem trenutku povozi avtomobil. Vem da se sliši neumno,a je resnično.

Ker svoji ginekologinji nisem zaupala(nisem se hotela sprijazniti s kruto resnico),sem odšla še po drugo mnenje.Dnevi so tekli,upanja ni bilo,samo še želja ……..naj bo čim prej vsega konec. Rezultat je bil enak.

17.marec,2006….zjutraj ob 9 sem s teškimi nogami vstopila v porodnišnico,kjer so sledile formalnosti in končno tudi sprejem. Kot da ni bilo dovolj psihičnega trpljenja,me dajo v sobo,kjer so bile same nosečnice! Meni so solze lile po licu. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila mojemu dragemu fantu,brez katerega tega nebi zmogla.Ves čas je bil ob meni in me tolažil,čeprav vem da je komaj zadrževal solze.

Ob 12.30 mi reče sestra da naj grem po hodniku in nato levo. Počutila sem se kot da grem v klavnico. Noge so bile težke…nisem imela moči. Pridem do operaciske kjer so me že čakali nič kaj prijetni pogledi zdravnikov in medicinskih sester. Začutila sem neko tekočino ki so mi jo dali v žilo….nato je postalo vse temno……

Ob pol dveh sem se zbudila v svoji sobi in se vsa srečna nasmehnila……KONEC je! Gromozanski kamen se mi je odvalil s srca in duše.Bilo mi je vseeno za cel svet. Prišel je moj dragi.Težko sem ga pričakovala.Jokala sva in jokala. Ob pol petih popoldne je prišla sestra in mi izročila odpustnico. Odšla sem do wcja…se preoblekla in kar se da hitro odšla iz bolnišnice. Ne prenesem je! Pot do doma je minila v tišini in z mislimi pri najinemu angelčku.


Glitterfy.com *Glitter Graphics*

Dragi angelček….vedi da te ne bova NIKOLI pozabila.Čeprav te nikoli ne bova pestovala,gledala tvojega nasmeška in tojih prvih korakov……VEDI da te bova vedno imela zelo zelo rada.

Mama in Tata
 

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev »

2

avtor solinar

22.06.2007 @ 18:53

Žalostna zgodba…je pa vsaj nekaj dobrega v njej…dobila si močnega zaveznika v svojem fantu,ki ti je tako lepo in trdno stal ob strani v tistih težkih trenutkih.

…držim pesti za vaju….v drugo bo sigurno vse v redu.

LP,Solinar

3

avtor pilotgirl

22.06.2007 @ 21:15

Ja hvala ti….to je edino kar si želiva in upam da nama bo uspelo.

RSS vir za komentarje na objavo. TrackBack URL

Komentiraj

XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

 

Blog Odpri oči – evo ti narave, odpri srce – evo ti življenja. | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |